Danes sem se odločil, da naredim nekaj za sebe in si naberem nekaj kondicije za prihajajoče poletje. Dalj časa sem se že odločal, kako in kaj. Nekako sem ostal pri tem, da ni časa za kolesarjenje, fitnes ali kaj podobnega. Ob petkih kar hitro končam v službi in sem že okrog dveh popoldan bil pripravljen na vzpon na Pohorje. Odločitev je padla da ga bom mahnil direktno od Arene do Lukeja. Nastavil sem si štoparco, da bom se lahko kasneje hvalil kako hitro sem opravil z nalogo. In se je začelo. Po dobri minuti sem ugotovil, da bi mogoče potreboval kak požirek vode. Korakal sem kar pogumno. Prišla je druga minut. Dihal sem že kot, da mi bijejo zadnje minute in občutek sem imel, da imam premala usta; da bi zajel zadostno količino zraka. Po nadaljnih desetih sekundah sem že začutil bolečino v nogah in srčni utrip se je povzpel više od moje višine. Manjkalo mi je še kakih dvajset metrov do naslednjega stebra sedežnice. Steber je postal v trenutku moj dnevni cilj. Čez dobri dve minuti sem prispel do tega STEBRA zmage. Počutil sem se kot zmagovalec: dosegel sem cilj, dosegel sem steber. Držal sem se ga kot pijanec plota, nikakor se ga nisem moral ločit. Ko sem preštel stebre sem ... sprva mislil da ne vidim pravilno. Nadel sem si očala in začel s ponovnim štetjem. Številka ni bila nič drugačna. Prisopihal sem do tretjega stebra sedežnice (desna stran) na Snežnem stadionu. Razočarano sem ugotovil, da pa le ni to kar tako prepešačit. Preštel sem stebre še više od moje točke in izračunal, da bi bil uspeh se povzpeti vsak teden steber više. Tako da: naslednji teden - steber številka štiri - moj si!
Ni nam lahko, ni kondicije.
Ni komentarjev:
Objavite komentar